Ta zgodba me je zelo prevzela, ker sem jo poznala že od prej iz Muzeja norosti. Dokumentarec je zelo dober, ker si lahko slišal te ljudi in njihove izkušnje. Dobil si celo sliko stanja zaprte institucije. Povsod so ljudje, ki se izživljajo nad drugimi, ki niso za to delo. Že ko obiščeš sam grad, se še zdaj čuti stiska v zidovih. Vsa pohvala režiserju in Muzeju norosti, te zgodbe morajo krožiti med nami, ker so še zdaj prisotne. Veliki prispevek!
