Spominjam se, kako sem kot otrok doživljala dogajanje v cmureškem gradu. Zelo bledo in od daleč moj spomin govori o letih, ko sem od odraslih slišala, da je v gradu dom onemoglih. Druga slika, ki me je kot otroka plašila, je vezana na to, da so zdaj v gradu nori ljudje. Oznaka "norec" je bila seveda slabšalna, a zame tudi zaznamovana z nečim, kar je nevarno. To se je posebej izkazovalo v tistih redkih trenutkih, ko smo krajani slišali, da je kdaj kdo od norcev ušel z gradu. Dobro se spomnim tudi pripovedovanja moje tete o neki "norici" iz Apač, ženi luteranskega duhovnika Kerčmarja. Teta je večkrat govorila o tem, kako ta ženska žaluje za svojim sinom, od katerega so jo odtrgali. Bolj vesel je spomin na nekega oskrbovanca , ki se je imenoval Minek - vsaj mislim, da je imel tako ime. Stric, ki je bil zaposlen v gradu, je pripovedoval, da je Minek najbolj pameten med norci, kar se je izkazovalo tudi v tem, da so ga včasih vzeli s seboj izven gradu in ga uporabili za kakšno pomoč pri delu. To se mi je kot otroku zdelo zelo zanimivo, ne spominjam pa se, da bi Mineka kdaj videla. Na grad in njegove stanovalce smo okoličani gledali kot na nekaj, kar nam ni bilo blizu. Gradovi so že sami po sebi v tistih časih veljali za bivališča grajske gospode, ki je izkoriščala malega človeka, zato se nam je zdelo kar prav, da so propadali. Ker pa so v njih naselili "norce", je bil to še en element, ki je te zgradbe in v njih nastanjene obdal z nezaupanjem in nelagodjem. Preteči je moralo še veliko časa, da sem odrasla in odkrila, da so v take zavode na tujem zapirali tudi povsem zdrave ljudi, ki so, kot v Rusiji, predstavljali opozicijo oblastem. Potem se je zgodilo odkritje o našem zgodovinarju Simonu iz Jančarjevega Velikega briljantnega valčka. In nato je sledil tudi razmislek o "božjem otroku" Tantadruju Cirila Kosmača. Od daleč so začele v mojo zavest stopati tudi primerjave z oskrbovanci cmureškega gradu. Ali je bil tudi med njimi kdo, ki je bil tam zaprt, ne da bi znorel? Ali je prav, da so ljudje zaprti v take ustanove proti svoji volji? Ampak ta vprašanja so bila zame tedaj vseeno bolj obrobna. V času moje mladosti razmere in nivo razmišljanja niso bili naklonjeni čemu takemu, kar danes počnete vi.
